Poročilo novinca - olimpijski triatlon Zagreb 2012

Olimpijski triatlon pozdrav!


Napoved se je uresničila. Triatlon v olimpijski razdalji (1,5km plavanja, 40km kolesarjenja in 10km teka) je premagan tudi iz moje strani. Juhu!:)
16.6.2012 smo se tako trije fantje iz Triatlon kluba Krško odpravili na Jarun v Zagreb na "Zagreb open 2012", kjer smo se pomerili v supersprint in olimpijski razdalji. 

Igor Abram na čelu kolone (foto: TK Swibir).
Tokrat se je prvič v triatlonu preizkusil tudi naš član Brane Vrhovšek in takoj osvojil izredno 3. mesto v svoji kategoriji. Verjetno še toliko bolj presenetljivo, saj bi morali videti pripravo pred startom. Kaj več bo najverjetneje tudi sam zapisal. Prvi triatlon, prve stopničke. Takšnega začetka bi si vsak želel.
Pa se vrnimo na moj prvi start v olimpijski razdalji. Želja, da se preizkusim v dvakrat daljši disciplini se je pojavila že malo pred tekmo v Portorožu. To je le olimpijska disciplina in se je potrebno začeti pripravljati za 2016 :). Trenutno je želja, da bi se letos v tej disciplini preizkusil vsaj še enkrat, morda dvakrat.
Zaradi pomanjkanja časa dva tedna pred tekmo sploh nisem treniral, sem pa zato malo povečal trening zadnji teden (3x plavanje, 1x tek in 1x kolo). Bil sem precej skeptičen, če sploh lahko zmorem takšno razdaljo v dobrem tempu. Zgleda, da se je obrestoval 3x plavalni trening, saj sem glede na svojo pripravljenost zelo dobro odplaval. Malo mi je pomagalo tudi to, da sem kmalu po startu ob sebi zagledal brata in sem se mu "prilepil" na noge. To mi je bila kar dobra motivacija in sem mu sledil do zadnjih 200 metrov, nato pa mi je malo ušel oz. sem se tudi malo ustrašil, da nebi porabil preveč moči že v prvem delu tekme. V menjalnem prostoru sem želel čim bolj nadoknaditi zaostanek, da bi se mu pridružil še na kolesu, ker sem vedel, da je na kolesu precej močan in bi se lahko na koncu povzpel precej visoko. In ... Najprej to, da sem želel nadoknaditi razliko v menjalnem prostoru v primerjavi z njim je tako, kot da bi sam bil večkratni svetovni prvak. No, ampak upanje umre zadnje. Nato pa še to, da sem ga želel ujeti na kolesu, sicer je res, da sem zaostajal le kakšnih 30 metrov in ... sem postal še svetovni prvak v kolesarjenju:) Na koncu sem tudi ugotovil, da je sam imel malo drugačno taktiko (čim bolj spočit priplavati in dvigniti tempo na kolesu). Če še nisem bil dovolj natančen naj vam povem, da ga nisem ujel:( Pa vseeno je bil tudi moj kolesarski del kar odličen. Na kolesu mi je bilo zanimivo predvsem to, da nisem vedel koliko moči še imam, posledično kako hitro naj peljem, da mi bo ostalo še za 10 kilometrov teka. Pač taktiziranje, na katerega se na koncu veliko niti ne zanašaš, saj ves čas daješ vse od sebe. Proti koncu kolesa, pa so se začele pojavljati moje težave, ki so se stopnjevale do vrhunca v začetnem delu teka. Imel sem neke trebušne težave in sem po dveh kilometrih teka moral šibati na stranišče. Od takrat dalje mi je tempo teka povsem padel, pojavljale so se vmesne trebušne bolečine in "zabetoniralo mi je noge". Glava je želela naprej, vendar noge niso dovoljevale. Vsakokrat, ko sem želel dvigniti tempo mi je še bolj obtežilo noge. Ko sem le nekako uspel ujeti ritem, pa me je zvilo v trebuhu. Pa vendar se nisem predal in sem pritekel do konca. To je bilo mojih 10 najpočasnejših in najbolj mučnih kilometrov do sedaj. Verjetno je tudi vročina naredila svoje, saj je bila temperatura med tekmo okoli 30 stopinj Celzija-
Povzetek tekme je takšen, da sem prebil led, premagal nekatere pomisleke, premagal olimpijsko razdaljo in samega sebe. Zadovoljen :)

Zdaj pa grem poizkusiti, če je prehod nazaj na krajšo razdaljo lažji.

Se oglasim iz Ambroževega triatlona iz Kamnika.

Lepo se imejte!