3. zapis novinca - Dnevnikov triatlon 2012

3atlonski pozdrav!
Nikakor ne morem mimo tega, da ponovno z vami delim vtise iz nove tekme. Misleč, da imam že nekaj izkušenj, in da že poznam sam triatlon, sem na Dnevnikovem triatlonu v Portorožu doživel povsem nove in drugačne občutke. Na lep sončen dan smo se zjutraj parkirali v Marini Portorož, da bi se udeležili nove tekme. Iz prejšnjih izkušenj je bila priprava dokaj podobna, kot na zadnji tekmi. Zgodnje vstajanje, zajtrk, odhod na prizorišče tekme, vmesna kava, prispetje na kraj dogodka, prevzem štartnih številk, nekaj pogovorov med prijatelji, ogrevanje in pričetek tekme. No, na tokratni tekmi sem imel še en nov pripomoček, to so bile nove elastične vezalke za lažje in hitrejše obuvanje tekaških čevljev. 
Moram se pohvaliti, da smo tokrat imeli tudi nove navijačice in nervoza na štartu je bila verjetno še toliko večja, saj sem tik pred štartom dvakrat moral hiteti do avta, ker sem pozabil čip, ki ti meri čas in brez katerega ne moreš tekmovati. Le nekako sem imel vse potrebno in si pripravil stvari v menjalnem prostoru, nato pa proti obali in priprava na začetek.
Že pred tem je bilo izrečenih kar nekaj komentarjev in izkazanih precej nasmehov, saj so bili vsi pripravljeni za mrzlo vodo (imela je 17 stopinj celzija) in so si nadeli plavalne neoprene. Sam pa, kot začetnik še nimam vse potrebne opreme in sem se podal v usodo brez njega. Na ogrevanju so nekateri tudi v plavalnih oblekah bežali iz vode z besedami "uh kako je mrzla". Te besede so bile precej nevzpodbudne zame, pa vendar me je vseeno grel adrenalin pred štartom, ki narašča vse do žvižga piščalke. 

In začelo se je.. Žvižg sodnika ter skupinski štart približno 120-ih tekmovalcev. To je bilo moje popolnoma novo doživetje, saj začnejo vsi hkrati plavati eden čez drugega. Verjetno zaradi samega adrenalina niti ne čutiš začetnih udarcev, ki jih dobiš ali zadaš drugim. Prvih sto metrov me je treslo od mraza, potem pa sem se navadil oz. ogrel in brez težav odplaval do konca. Vmes je bilo potrebno tudi precej pogledovanja proti bojam okoli katerih smo plavali, saj ni zarisanih črt po dnu, kot je to v bazenu. Od zadnje boje proti zaključku plavalnega dela sem imel nekaj težav z orientacijo, ker zaradi bleščečega sonca nisem videl kje je izhod iz vode. Malo sem se prepustil naključju in se orientiral po plavalcih pred seboj. Uspela mi je zelo hitra menjava v primerjavi z drugimi, verjetno zato, ker mi ni bilo potrebno slačiti neoprena ter zelo dober kolesarski del. Tudi pri menjavi na tek sem bil kar soliden, saj sem si pred obuvanjem celo obrisal stopala:) Tek sem začel kar vzpodbudno, nato pa me je v drugi polovici "zabilo" in stisnilo v trebuhu, da sem se moral celo ustaviti. Zadnji kilometer in pol sem stisnil zobe in kljub bolečinam pospešil tempo do cilja. 

Sama tekma je bila malenkost krajša, kot tista na Ptuju in je bila še toliko hitrejša. Tokrat nisem uporabil nobenega gela, popil pa sem približno 3 dcl napitka med samo tekmo. Ugotavljam, da je odziv telesa oz. organizma precej različen od tekme do tekme in je težko zadevo povsem posplošiti. 

S končnim rezultatom sem zelo zadovoljen, celo malo presenečen. Z več pravega in načrtnega treninga bi lahko posegel še višje, vendar v tej sezoni to še ni moj cilj. Cilj se je čimbolje spoznati s treningi, jih začeti v neki meri načrtovati glede na prosti čas ter se še bolje spoznati s samim triatlonom. Kljub vsemu, pa se cilji spreminjajo kar iz tekme v tekmo:)

Se slišimo kmalu.

Igor Abram